Uvod v poliestrsko tkanino

Poliestrska tkanina je sintetični tekstil iz poliestrskih vlaken, splošno znan kot "Diqueliang". Njegova primarna komponenta je polietilen tereftalat (PET), ki je predelan iz petrokemičnih surovin s tehniko predenja-taline. Zaradi goste in simetrične strukture svojih molekularnih verig ta tkanina izkazuje močno odpornost proti gubam, odlično ohranja obliko ter vzdržljivost proti obrabi in vročini; posledično se široko uporablja pri izdelavi izdelkov, kot so vrhnja oblačila, prtljaga in šotori. Čeprav njegova hidrofobna narava povzroči slabo absorpcijo vlage (s stopnjo povrnitve vlage le 0,4 %), je to lastnost mogoče izboljšati z različnimi tehnologijami modifikacije.

Poliestrske tkanine zajemajo veliko različnih vrst. Poleg tekstilij iz čistega poliestra obstajajo številni izdelki, mešani ali prepleteni z različnimi drugimi tekstilnimi vlakni; ti hibridni materiali kompenzirajo pomanjkljivosti čistih poliestrskih tkanin in tako zagotavljajo vrhunske lastnosti delovanja. Razvoj poliestrskih tkanin se usmerja k »naturalizaciji« sintetičnih vlaken-, ki posnemajo estetiko in teksture naravnih materialov, kot so volna, svila, lan in semiš-, zaradi česar nastajajo izdelki, kot so poliestrska imitacija svile, imitacija volne, imitacija lanu in imitacija semiša. Po industrializirani masovni proizvodnji sredi-20. stoletja se je poliester postopoma razvil v najbolj razširjeno sintetično vlakno na svetu. Poliester ima široko paleto aplikacij, saj se v veliki meri uporablja tako v proizvodnji oblačil kot v industrijskih izdelkih. Razvoj ognjevarnega-poliestra je omogočil njegovo uporabo na specializiranih področjih, kot so gasilska zaščitna oprema in notranjost vozil. Poleg tega so uporabljene kompozitne tehnologije, ki tkanini dajejo posebne funkcije,-kot so anti-statične in-vodoodbojne lastnosti, medtem ko mešanje z naravnimi vlakni služi za izboljšanje splošnega udobja.

Za reševanje izziva recikliranja odpadnega poliestra in drugih materialov na osnovi poliestra-je industrija razvila vrsto tehnologij recikliranja, ki so na splošno razvrščene v fizikalne in kemične metode. Temeljni razlog za razvoj recikliranega poliestra je, da služi kot nadomestek za čisti poliester, s čimer se zmanjša povpraševanje po naftnih virih in hkrati zmanjša pritisk na okolje. Ta pobuda je privedla do pojava recikliranega poliestra in poliestra-na rastlinski osnovi, katerih surovine so predvsem pridobljene iz sladkornega trsa in koruze. Bio{5}}poliester-proizveden iz rastlin-pridobljenih surovin-ima enako vzdržljivost in sposobnost obdelave kot tradicionalni poliester, vendar ponuja pomembno prednost znatnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Ti okolju{10}}prijazni proizvodni procesi spodbujajo širitev prisotnosti poliestra na trgu specializiranega tekstila.