Sestava in molekularna struktura poliestrske tkanine

Kemijsko ime za poliester je polietilen tereftalat (PET); spada v razred aromatičnih poliestrskih polimernih spojin. Njegova osnovna strukturna enota nastane z reakcijo polikondenzacije tereftalne kisline in etilenglikola, njegovo molekulsko formulo pa je mogoče poenostaviti na [C10H8O4]ₙ. Za poliester, namenjen za proizvodnjo vlaken, se relativna molekulska masa običajno giblje med 18.000 in 25.000; volni-podobne poliestrske različice imajo na splošno nižje molekulske mase, medtem ko imajo industrijske-različice poliestra relativno višje molekulske mase.

Poimenovanje in razvrščanje kemičnih vlaken v tekstilnih izdelkih je v skladu s standardi, določenimi v GB/T 4146.1-2009.

Kar zadeva kemijsko sestavo, so poliestrske makromolekule sestavljene predvsem iz segmentov alifatske verige (-OCH₂CH₂O-), estrskih skupin (-COO-), benzenovih obročev in končnih hidroksilnih skupin. Estrske skupine predstavljajo približno 46 % vsebnosti molekule; razen končnih hidroksilnih skupin molekula nima drugih hidrofilnih polarnih skupin. Posledično ima vlakno močno hidrofobnost in izredno slabo absorpcijo vlage. Pri visokih-temperaturnih pogojih so lahko estrske skupine podvržene toplotni razgradnji; poleg tega v prisotnosti visokih temperatur in vode hitro pride do reakcij hidrolize. V močnih alkalnih pogojih lahko pride do reakcij umiljenja, kar vodi do zmanjšanja stopnje polimerizacije; vendar pa pri temperaturah pod 100 stopinj standardne koncentracije detergentov na splošno nimajo pomembnega škodljivega učinka na poliester.

Kar zadeva morfološko strukturo, so poliestrska vlakna vzdolž svoje vzdolžne osi videti kot gladki, enotni valji, medtem ko so njihovi prečni -prerezi običajno skoraj okrogli. Nastajajoča vlakna, proizvedena z vrtenjem iz taline, imajo amorfno strukturo in relativno nizke mehanske lastnosti; zato jih je treba obdelati z vlečenjem (usmerjanjem) in toplotnim -strjevanjem, da izpolnijo zahteve praktične uporabe. Končni poliestrski izdelki so razvrščeni kot pol-kristalni polimeri, ki običajno kažejo stopnjo kristaliničnosti med 40 % in 60 %, skupaj z visoko stopnjo molekularne orientacije; te značilnosti predstavljajo primarno osnovo za visoko trdnost, visok modul in odlično dimenzijsko stabilnost materiala. Strukture benzenovih obročev znotraj molekulskih verig dajejo segmentom verige visoko stopnjo togosti, s čimer prispevajo k trdnosti in toplotni odpornosti materiala; nasprotno pa segmenti metilenske verige (-OCH₂CH₂O-) zagotavljajo določeno stopnjo prožnosti, kar omogoča, da ima material uravnoteženo kombinacijo robustnih mehanskih lastnosti in predelovalnosti.